Sodba I Ips 279/2005

Jedro

Vpogled v listino ne pomeni izvedbe dokaza s prebranjem listine, kot je to predpisano v 1. odstavku 339. člena ZKP.

Če se sodba opira na izjavo neprivilegirane priče, dano policiji v predkazenskem postopku, ki se po določbah ZKP ne izloči iz spisa, priča pa ni bila zaslišana na glavni obravnavi, gre za kršitev določbe 1. odstavka 355. člena ZKP, ne pa za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 150.000 (sto petdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno zaporno kazen je obsojencu vštelo (plačano) denarno kazen po odločbi o prekršku Sodnika za prekrške Slovenj Gradec v višini 50.000 SIT. Obsojenca je v celoti oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 12.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka: kršitve načela iskanja pravice po 17. členu ZKP, kršitve pravice do pritožbe (22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije, kršitve v zvezi z dokazovanjem (22. in 23. člen Ustave) in kršitve domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). V zahtevi, ki je pretežno povsem enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik navaja, da pritožbeno sodišče ni odpravilo pomanjkljivosti uveljavljanih v pritožbi ter se ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb s stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba. Obrazložitev sodišča druge stopnje je pomanjkljiva, zato ker sodišče ni dovolj konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe, da ni dokazov za očitano kaznivo dejanje, ker snov (marihuana), ki jo je obsojenec prodal ni bila pregledana, da ni bilo ugotovljeno razmerje psihotropnih substanc v konoplji, da sodišče dokazno ni ocenilo strokovnega mnenja in testa policije, ker je v dokaznem postopku samo vpogledalo preliminarni test in analizo, zato tak nezakonit dokaz ne more biti pravno upoštevna podlaga za obsodilno sodbo, da je sodišče kršilo 355. člen ZKP, ker je sodbo oprlo na uradni zaznamek o razgovoru z B.B., ki pa kot priča na glavni obravnavi ni bila zaslišana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 12.10.2005, predlaga zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita;

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti;

- da je Vrhovno sodišče že v odločbi (opr. št. I Ips 210/98) presodilo, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V. Vrhovno sodišče je na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti preizkusilo le tiste kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki jih je moglo prepoznati iz vsebine zahteve in ki so konkretizirane in obrazložene tako, da jih je bilo mogoče preizkusiti. Ostala obširna navajanja zagovornika v zahtevi Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

VI. Vrhovno sodišče se je omejilo na preizkus kršitev zakona na katere se je zagovornik skliceval določno in jih obrazložil tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti in jih Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje naslednjih kršitev zakona:

1. bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP;

2. bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP;

3. kršitev določbe 340. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP;

4. kršitev določbe 355. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

K točki 1. in 3.

Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da ker sodišče prve stopnje policijskega preliminarnega testa ter strokovnega mnenja - analize Centra za forenzične preiskave, ni izvedlo v skladu z določbo 340. člena ZKP, gre za nezakonit dokaz, ki ne more biti pravno upoštevna podlaga za obsodilno sodbo, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah (opr. št. I Ips 147/2003, I Ips 205/2005) zavzelo stališče, da "vpogled v listino" ne pomeni izvedbo dokaza s prebranjem listine, kot je to predpisano v 1. odstavku 339. člena ZKP, saj "vpogledati v nek predmet" ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo.

Vrhovno sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da iz uradnega zaznamka (l. št. 23) izhaja, da je obsojenčev zagovornik dne 22.8.2002 v kazenski pisarni sodišča pregledal kazenski spis, v katerem se je na l. št. 14 nahajal uradni zaznamek o preliminarnem testu na mamila z dne 6.5.2002 in na l. št. 15. do 16. tudi strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave. Iz zapisnika z glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje z dne 11.9.2003 (l. št. 48) izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku med drugim "vpogledalo izpisek iz IKE na l. št. 19, fotografije na l. št. 18, kazensko ovadbo na l. št. 5 do 7, zapisnik o zasegu predmetov na l. št. 9, preliminarni test na l. št. 14 in analizo na l. št. 15 do 16 in spis Sodnika za prekrške na prilogi C1". Glede na vsebino zapisnika s te glavne obravnave je sodišče glede listin, ki jih v zahtevi izpostavlja zagovornik (preliminarni test na mamila in strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave) postopalo v nasprotju s 1. odstavkom 339. člena ZKP. Vendar pa temu na glavni obravnavi navzoča obsojenec in njegov zagovornik nista ugovarjala, niti nista zahtevala, da se te listine (katerih vsebina je bila povzeta tudi v obrazložitvi obtožnice, ki je bila obsojencu vročena 12.4.2003, zagovorniku pa 14.4.2003) preberejo. Glede na navedeno ni dvoma, da so se na tej glavni obravnavi tako sodišče, kot obramba, seznanili z vsebino navedenih listin in zato ni moč pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi, da ti dokazi niso bili izvedeni na glavni obravnavi in da gre zato za nedovoljen in nezakonit dokaz; pri tem pa zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je tak "vpogled" v listini kakorkoli vplival na drugačno dokazno oceno izvedenih listinskih dokazov in zahteva, razen načelne trditve o nezakonitosti dokaza, ne vsebuje dokazov o tem, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zagovornik v zahtevi nakazuje tudi na kršitev 249. člena ZKP, ko navaja, da bi glede kvalitete mamila (konoplje) mnenje moral podati izvedenec in da se sodišče ne bi smelo opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave.

V konkretni zadevi je Center za forenzične preiskave podal mnenje o količini in vrsti droge (konoplje), zasežene obsojencu dne 24.4.2002 neposredno po prodaji konoplje kupcema. Strokovnemu mnenju zagovornik in obsojenec nista oporekala, niti nista predlagala postavitve izvedenca. Pravnomočna sodba se opira na navedeno strokovno mnenje in vsebuje njegovo oceno, zato s tem, ko je sodišče pravnomočno sodbo oprlo na ta dokaz, ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

K točki 2.

Zagovornik v zahtevi bistveno kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da pritožbeno sodišče ni odpravilo pomanjkljivosti uveljavljanih v pritožbi ter se ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb s stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, obrazložitev sodišča druge stopnje je pomanjkljiva zato, ker sodišče ni dovolj konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče glede na te navedbe ugotavlja, da vložnik v zahtevi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja z navedbo, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb s stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, dejansko ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v svoji odločbi na pritožbene navedbe odgovorilo, vendar po oceni zagovornika tega ni storilo dovolj podrobno.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena zahteva obsojenčevega zagovornika, ko nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni dovolj podrobno odgovorilo na pritožbene navedbe. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, dolžno pa je to storiti le glede pravno relevantnih pritožbenih navedb, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, česar pa vložnik v zahtevi ne zatrjuje.

K točki 4.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da zakon (člen 148/3 ZKP) izrecno določa dokazno prepoved za uporabo izjav obdolženca, prič in izvedencev iz predkazenskega postopka. Zato sodišče teh dokazov ne more neposredno uporabiti ter upoštevati za vsebinsko podlago svoje odločitve. Ker izjava priče pridobi dokazno vrednost šele z njenim zaslišanjem pred sodiščem, sodišče ne sme na takšno izjavo priče opreti sodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zaslišanje priče B.B. v obtožnici predlagala državna tožilka. Iz zapisnika iz glavne obravnave dne 11.9.2003 izhaja, da je sodišče pričo vabilo na to glavno obravnavo, vendar pa na glavno obravnavo ni prišla, njen izostanek iz glavne obravnave pa je dne 5.9.2003 opravičila njena mati, ker se je priča nahajala v bolnici. Na glavni obravnavi nobena od strank ni vztrajala na zaslišanju te priče, sodišče pa je v sporazumu z državnim tožilcem in obsojenčevim zagovornikom prebralo uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je B.B. dala policiji v predkazenskem postopku (l. št. 12) in katerega fotokopijo je zagovornik na njegovo zahtevo prejel ob pregledu spisa dne 22.8.2002. Sodišče prve stopnje je v sodbi, s katero je spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po členu 196/1 KZ, svoje dokazne zaključke oprlo na zagovor obsojenca (ki je priznal, da je dne 24.4.2002 na Srednji gostinski šoli v SG G.P. in B.B. prodal drogo - konopljo) ter izpoved priče G.P., ki je nakup konoplje od obsojenca potrdil ter izjavo B.B. dano v predkazenskem postopku policiji, ki po vsebini obsojenčevemu zagovoru ne nasprotuje.

Pravilno zagovornik v zahtevi navaja, da sodba ne sme temeljiti na obvestilih, ki jih je policija zbrala v predkazenskem postopku po 148. členu ZKP. Ta obvestila, tudi če se nanašajo na izjavo neprivilegirane priče, ki se po določbah ZKP ne izloči iz spisa, niso dokaz, temveč samo vir za pridobitev veljavnega dokaza - izpoved priče. Zato je sodišče, ko se je v izpodbijani pravnomočni sodbi oprlo na izjavo neprivilegirane priče dano policiji v predkazenskem postopku, ne da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče na glavni obravnavi, kršilo določbo 1. odstavka 355. člena ZKP. Zmotno pa zagovornik nakazuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre v primeru, ko se sodba opira na takšno obvestilo, ki se ne izloči iz spisa (v konkretnem primeru izjava neprivilegirane priče) za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč je v takem primeru lahko podana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presoja skladno z določbo 3. točke 420. člena ZKP. V takem primeru mora vložnik zahteve obrazložiti vpliv te procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, tega pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izjavo B.B. v predkazenskem postopku ne zatrjuje.

VII. Zagovornik v zahtevi navaja, "da prvo in drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi svojih odločb nista navedli bistvenih oziroma nosilnih razlogov, ki bi utemeljevali njuno odločitev. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo je bila obsojencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela, to je pravice do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave", da sta "s pomanjkljivo obrazložitvijo prvo in drugostopenjske sodbe, ki ne dajeta jasnega in popolnega odgovora na vprašanje, kakšni sta dejanska in pravna podlaga obsojenčeve kazenske odgovornosti, z vidika 25. člena Ustave neustrezni in kršita obsojencu pravico do pravnega sredstva" ter da je "podana tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja oziroma sodnika iz 1. odstavka 23. člena Ustave, ki s pravico do enakega varstva oziroma pravnega položaja iz 22. člena Ustave in pravnimi jamstvu iz 29. člena Ustave, zagotavlja ustavno pravico do poštenega sojenja obsojencu v kazenskem postopku, to je pošten in zakonit kazenski postopek". Te navedbe, v katerih zagovornik le citira ustavne določbe, ki naj bi bile kršene ter ne navaja konkretno, v čem naj bi bile kršitve, so posplošene, zato sodišče takšnih navedb o kršitvah zakona niti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

VIII. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

IX.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti:

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi s predmetno zadevo ter premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 69/2005
• VSRS Sodba I Ips 21617/2011-182
• Sodba I Ips 9/2009